Tabor Drežniške Ravne

Nehote smo  večkrat letošnji tabor primerjali z lanskim, ki smo ga ocenili s samimi presežki, podobno bi lahko rekli tudi za letošnjega, s tem da so bili letošnji hribovski cilji nekoliko nižji in tehnično manj zahtevni, a zaradi tega nič manj naporni. Načrtovani program smo izpolnili v celoti. Nobeden od udeležencev in spremljevalcev se ni poškodoval, žulji in piki žuželk so pa vsakdanjik pri tovrstni dejavnosti, tako da jih ne štejem v to kategorijo.

Drežniške Ravne so nov taborni prostor v zgodovini taborjenja v našem odboru, tako smo lahko udeležencem predstavili novi del Slovenije, ki ima veliko naravnih lepot in bogato zgodovino.

Velik pečat je letos pustila voda. Najprej nas je začarala reka Soča z vso svojo barvitostjo in mogočnostjo. Soča je imela mesto tudi v letošnjem programu, izbirali smo soško postrv in soškega smuča, ni pa šlo tudi brez recitiranja Gregorčičeve Soče. Ogledali smo si več slapov kot v vseh preteklih taborih skupaj, obiskali smo slap Curk, ki je že skoraj presahnil, pa skrivnostni slap Veliki Kozjak, pa Mali Kozjak, ki se skriva pod mostom, nepozabna so bila tudi Koseška korita z množico slapov in brzic v ozki dolini. Vsem se je zelo vtisnilo v spomin kopanje ob Nadiži, kjer so mladi raziskovalci odkrivali skrivnosti reke, gradili jezove in brzice, iskali kamne in jih poslikali, se poslikali tudi sami, za piko na i pa je bil še čisto pravi piknik s pečenimi čevapčiči in hrenovkami. S tem še ni konec vodnih prigod. Privoščili mo si tudi odbojko z vodnimi baloni. Proti koncu tedna nam je taboru začelo primanjkovati pitne vode, pa smo z uigrano tehnično ekipo in varčevalnimi ukrepi rešili tudi to težavo. Za zaključek smo s pomočjo domačih gasilcev pripravili pravi vodni tobogan, ki se je pri temperaturi krepko čez 30 °C vsem še kako prilegel.

Letošnji tabor so zaznamovale visoke temperature in številčna zasedba. Temu smo morali tudi prilagoditi izvajanje programa. Zgodno vstajanje je bilo nujno, ker bi se drugače scvrli pri osvajanju vrhov in vračanju z njih, prav zaradi istega razloga so kombiji prevozili nekaj več kilometrov in vsem prihranili kar nekaj kilometrov pešačenja do tabornega prostora. Udeleženci so videli, da ni nikakršni bav bav vstati ob 4:00 in potem v znosni vročini osvojiti Krn, vstajanje ob 6:00 je bilo pa že čisto normalno, da smo potem lahko osvojili Krasji vrh, Planino Zaprikraj in Planino Kuhinjo.

Poleg vsega naštetega pa je bilo še veliko družabnostii: prepevanje ob tabornem ognju, jutranja telovadba ob pesmi Lavrencija, prepevanje novih bansov … Od športnih iger je bilo letos glavno spremljanje finala svetovnega nogometnega prvenstva, nič manj zanimive pa niso bile igre udeležencev v nogometu, veliko smo igrali odbojko, naučili smo se igrati frizbiball …

Pozabili nismo niti na poučni del tabora, izpeljali smo predavanja iz planinske šole in znanje preverili na planinskem kvizu. Orientacijo so si vsi zapomnili po sladoledu, ki so ga dobili na kontrolni točki in so v trgovini podaljšali obratovalni čas, ker sta dve ekipi zamujali.

Vsem bo ostal v spominu polet s čisto pravim balonom. Marko se je res potrudil in vsem natančno razložil delovanje balona in jih dvignil na 50 metrov, od koder je bil fantastičen pogled na tabor.

Ob vsem naštetem pa je najpomembnejše, da so se stkala nova prijateljstva in poglobila stara. Dokaz so pretočene solze in solzice ob slovesu in obljube, da se naslednje leto zopet vidimo v taboru, kjerkoli že bo.

Uživajte ob gledanju fotogalerije, ki jo je super uredila Manca in prebiranju tabornega glasila, ki ga je izvirno pripravila Nina Maček.

(M. P.)

____________________________________________________________________________________

Planinski tabor v Drežniških Ravnah bo od 10. do 17. julija. Takole je videti taborni prostor, od koder jo bomo mahnili na Krn, Krasji vrh ter v koseška korita, kobariške konce pa bomo seveda spoznavali tudi z orientacijo v bližnji okolici, na kopališču ob Nadiži, v plezalni steni, ob slapu Kozjak in Poti miru ter še kakšni podrobnosti, ki naj ostane skrivnost …