V preteklem letu nam vzpon na Peco ni uspel zaradi visokega snega, zaradi splošne napovedi za snežne plazove ali pa zaradi slabega vremena. Letos je bilo povsem drugače. Že napoved lepega vremena mi je dajala upanje ,da tokrat bomo uspeli, snežne razmere so pa tudi bile ugodne.
Po odhodu v jutranjih urah se ustavimo v Šoštanju na kavici, sonce pa je že osvetlilo vrhove okoliških vrhov. Po nadaljevanju poti se zaustavimo v Podpeci, kjer parkiramo, pripravimo in odrinemo na pot. Ko smo zapustili zadnje hiše v Podpeci, smo že bili na snegu. Spoprijemali smo se z strmino, ki ni popuščala, zaradi pohodnikov iz prejšnih dni je postajala pot ledena, zato je sledilo natikanje derezic, napredovanje pa dosti lažje. Pri domu ki je bil zaprt smo se zaustavili, in iz nahrbtnikov so romale dobrote, kajti prazna vreča ne stoji pokonci.
Po prihodu na sedlo med M. in V. Peco pa so se začeli odpirati prvi razgledi, ki so bili naravnost božanski. Tudi sam vrh nas je sprejel skoraj brez vetra, in užitkov z razgledi ni bilo konca. Pa vendar vsega lepega je tudi enkrat konec, zato smo se začeli spuščati po poti prihoda, spomini na lep dan pa ostali. Tukaj pa najdete nekaj foto utrinkov.
Silvo