Ob mednarodnem dnevu gora so nas letos v Ipavčevem kulturnem centru družile dolge poti, po njih pa nas je vodila Manca Čujež.
Za začetek smo se podali po treh izkušnjah dolgih poti planinskih društev Občine Šentjur, ki svoje planinske izkušnje v okviru tega dne izmenjujemo že nekaj let. Predsednik PD Dramlje Marko Lorger nam je predstavil zgodovino osvajanja Triglava pri njihovem društvu, predsednik PD Šentjur nas je popeljal po E6, ki jo je iz Raven do Strunjana prehodil s prijateljema, Matej Planko pa nam je predstavil pot na Triglav iz Gorice pri Slivnici, na katero se je ob 30-letnici našega društva PD Slivnica pri Celju podalo 12 pohodnikov.
Osrednji dogodek večera so bile seveda dolge poti Sama Ruglja, ki jih je popisal v knjigi Triglavske poti.
Samo Rugelj o dolgih poteh
Dr. Samo Rugelj je po osnovni izobrazbi farmacevt, sicer pa bolj znan kot publicist in založnik ter velik ljubitelj in raziskovalec gibanja, ki je svoje izkušnje popisal že v knjigah Teci, delaj, živi in Ultrablues. Ob 240-letnici vzpona na Triglav pa je tej zbirki dodal še knjigo, ki tako v naslovu (Triglavske poti) kot podnaslovu (Hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije) sporoča osrednjo temo, torej pisateljev odnos do simbola slovenstva, očaka, kot mu radi rečemo, in seveda vse piščeve vzpone nanj. Prvič je bil na njem že v materinem trebuhu, potem z očetom, nato s prijatelji, dekletom, sam, z ženo, nekako pa je čutiti, da so se najmočneje vanj vtisnili vzponi z njegovimi tremi otroki, s katerimi je na najvišji slovenski vrh stopil z vsakim na svoj način. Vso zgodovino osebnega srečevanja s to “Goro” in slovenskimi hribi ter razmišljanje o teku in hoji pisatelj vtke v zadnji pohod na Triglav, ki pa ga je opravil s prijateljico Mojco v dveh dneh kar iz Ljubljane. Ta pohod predstavlja osrednjo zgodbo v knjigi, a v to dvodnevno izkušnjo dolge hoje tako spretno vpelje še toliko drugih zgodb in razmišljanj, da je pohod skozi knjigo zanimiv vse do konca. Ta nam za nameček postreže še z vso bogato svetovno in domačo knjižno produkcijo o takšnih in drugačnih srečevanjih z dolgimi potmi, kar je gotovo dodana vrednost knjige.
In kot nas je knjiga držala do konca, nas je v pogovoru z Manco držal tudi sam pisec, ki pa se je izkazal tudi kot odličen pripovedovalec. Verjetno tudi zato dolga vrsta pred knjigami, ki jih je po prireditvi prodajala žena Renate. En foto utrinek je z njim ujela tudi slivniška zasedba, še več, ki jih je v svoje foto oko ujel Aleš Ogrin, pa najdete v naši galeriji.
NGP