Človek se takole kar zdrzne, ko pomisli, da se je pohod na Jamo zgodil že 18., kar pomeni, da Soškega ni med nami že dobrih 17 let. S kakšnim zanimanjem so otroci prisluhnili in pogledali, ko smo jim razlagali, kaj se je s Soškijem zgodilo. In kako previdno so uravnali korak pod vtisom te pripovedi … Seveda je bil, da se je ta pripoved lahko ustvarila, prevelik davek, a kdo bi znal uravnavati pota Gospodova …
Pa letošnja Jama seveda ni bila le grenak spomin, bila je prijeten pohod pod sicer bolj z oblaki zakritim nebom, ki je prepletel generacijsko in geografsko zelo pestro pohodniško 42-člansko ekipo. Tokrat smo se podali tradicionalno izpred Palenka skozi tunel. Po okrepčilu smo se podali do najdebelejšega macesna v Sloveniji, ki ga je s 464 centimetrov obsega v svoj objem spravilo šest mladih planincev. Sledil je še obvezen krst za prvopristopnike, potem pa smo se vrnili tudi po tradicionalni poti do Doma planincev. Ker težki oblaki niso spustili svoje vsebine, pa smo se podali še do slapa Rinka, kjer nas je le zajelo nekaj kapljic, ne iz oblakov, ampak iz slapa.
In ker me je pretekle dni nekaj nosilo po planinskem arhivu, naj na tem mestu objavim tudi fotografijo Soškega, ki je nastala leta 1996 na eni izmed številnih fešt na Klemenči jami, o katerih ljudsko izročilo še vedno govori (fotografija zgoraj), v naši galeriji pa seveda kar nekaj sodobnih utrinkov.
