Večer z Vikijem Grošljem

 

V našem planinskem društvu bi radi članom in vsem, ki kakorkoli spremljajo naše delo in se vanj vključujejo,  planinski svet približali tudi skozi oči znanih slovenskih alpinistov. Lansko leto smo gostili Toneta Š karjo, letos pa smo v goste povabili Vikija Grošlja, ki je zadnje mesece medijsko spet bolj izpostavljen zaradi zaključka snemanja dokumentarnih oddaj Velikani Himalaje, kar sta  pospremili tudi razstava in knjiga  z istoimenskim naslovom.

V dobri uri se je tako sprehodil po zgodovini slovenskega osvajanja svetovnih velikanov: od Makaluja leta 1975 do Anapurne 1995. leta. Med 14 osemtisočaki jih je sam osvojil deset, največ med Slovenci, zato mu gre nedvomno priznanje. Trezna glava,  umirjene strasti ter čista želja po spopadanju s svojimi omejitvami in omejitvami himalajskih velikanov so ga pripeljale tako daleč, da je vse to zmogel in da  z veseljem in mirom, brez grenkobe in utrujenost himalajski svet vsa ta leta prinaša tudi med nas ter se  veseli tudi uspehov drugih. Š e najbolje v uvodu svoje knjige pravi sam:

“Nikjer na svetu ni tako zahtevnih pogojev za plezanje kot na najvišjih vrhovih našega planeta. Predvsem na tistih, ki segajo več kot 8000 metrov visoko. Zato so bili v zgodovini , so danes in bodo tudi v prihodnosti prispodoba najtežjega. Prav to pa bo najboljšim plezalcem na svetu vedno predstavljalo največji možni izziv. Težavnostne stopnje so enake na vseh nadmorskih višinah, seveda pa je za plezanje recimo četrte težavnostne stopnje na višini 8000 metrov treba neprimerljivo več znanja, energije in sposobnosti, kot za njeno obvladovanje na 2000 metrih. Pri ocenjevanju vrhunskih dosežkov se večkrat pojavljajo dileme, kaj je težje. Sedma težavnostna stopnja na 1000 metrih, peta na 6000 metrih ali tretja na 8500 metrih. To bo vselej stvar posameznega ocenjevalca. Najbližje objektivni, a še vedno osebni oceni bodo seveda tisti, ki so to v svojem življenju tudi sami poskusili. Sam sem, in to večkrat. Eno pa je gotovo, višja bo zahtevnostna stopnja, preplezana na čim višji nadmorski višini, vselej bo pomenila najtežje, kar je v alpinizmu možnega. Za dviganja meja mogočega pa je v Himalaji še ogromno prostora.”

V  tem planinskem večeru nam je dobri stoterici obiskovalcev poleg golega naštevanja in prikazovanja smeri in ljudi na fotografijah odkril  marsikatero zanimivost:  na primer višinsko primerjavo Š marne gore, Triglava, Mont Blanca in Mont Everesta, potem podatek, da je hitrost  vetra na ekstremnih višinah manjša zaradi redkosti zraka,  pa o “smrkanju” na teh višinah, o nič kaj prijetnem smučanju s Čo Oja, kjer je komaj čakal, da se strmina konča … Na veliko fotografijah pa ga je bilo mogoče videti z znanimi obrazi svetovnega himalajizma, iz česar lahko sklepamo, da mu to veliko pomeni. Komu pa ne bi!

Večer je vodil Matej Planko, ki nas je na začetku skozi fotografije in prispevek RTV z otvoritve poti S klopce na klopco še malo spomnil na prehojeno leto 2013 ter nas na koncu z zloženkami s programom za leto 2014 povabil v hribovsko leto 2014, gost Viki Grošelj pa je obljubil, da se nam kdaj pridruži na poti S klopce na klopco, češ da zanj postajajo takšne poti spet aktualne in vedno bolj primerne.

Nekaj utrinkov z večera si lahko ogledate na tej povezavi.

Nina Gradič Planko