Na prvi družinski izlet v letu smo se podali v neposredno bližino – na vzhodni del Bohorja, na hrib nad Kozjem, ki je svoje ime dobil po vetru.
Nabrala se nas je dobra trideseterica, ki smo se v soboto, 11. 3., iz Kozjega podali na Vetrnik, preverjat, ali ta hrib upravičeno nosi svoje ime, mi pa oznako planinci.
Veter smo res občutili ravno na vrhu, kjer je s svojo močjo izvabljal zvoke tudi iz vetrne harfe, nas pa dodobra prepričal, da po pomladi diši le v dolini. Pri vzponu, ki ni bil tako nedolžen, hvalabogu pa ne preveč dolg, pa je lahko vsak sebi odgovarjal, koliko planinca nosi v srčni mišici.
V Kozje smo se vrnili po krožni poti, delno smo hodili po grebenu Vetrnik, potem pa je sledil spust v dolino. Asfaltna pot ni bila ravno prijazna kolenom, pa smo zadnji del poti zavili na gozdno stezo in se podali še do razvalin gradu Kozje (Drachenburg), od koder se nam je še zadnjič odkril pogled na Kozje.
Od kod ime Kozje, zakaj zmaj v grbu, kakšna usoda je doletela Žličarja, ki je preklel sonce, o Grozobruhu in Ognjeblisku so bile legende, ki smo jih slišali na poti, to, da imajo v Kozjem odlične sladoled, pa sploh ni legenda. Mi smo se o tem dodobra prepričali.
