Tokrat smo daljšo poletno turo v tujini opravili v Visokih Tatrah na Slovaškem – najvišjem gorovju Karpatov. Osemčlanski ekipi se je pridružila še družina Ivačič-Bratuša in skupaj smo osvojili tri slovaške vršace, na enem pa pokukali tudi na Poljsko.
Ker je bila vremenska napoved za Visoke Tatre za 1. dan dosti neobetavna, smo se na poti na sever ustavili v Bratislavi, kjer smo si privoščili potep po mestu in obvezno kavo v središču mesta. Pot smo nadaljevali do našega izhodišča Štrbske Pleso, kjer smo se podali okoli jezera (pleso je po slovaško jezero), potem pa še do našega tridnevnega prenočišča ob jezeru Popradske pleso. Gorski hotel je prav idiličen zaradi svoje lege ob jezeru in celotne ponudbe.
2. dan smo se zbudili v sončno jutro in se tudi zaradi tega z lahkim korakom podali proti našemu prvemu cilju – hribu Rysy, ki laži na meji med Slovaško in Poljsko in je s svojimi 2503 m najvišji vrh Poljske in eden višjih vrhov Slovaške. Sončna nedelja je v hribe privabila številne, ampak res številne planince in ozračje je bolj spominjalo na mestni vrvež kot pa na tisto, kar v hribih navadno iščemo. Hrib nam je vseeno postregel z lepimi razgledi na gorska prostranstva Visokih Tater, posejana z jezeri in potoki, delček hribovskega vzdušja pa smo začutili tudi na koči pod Rysmi – Chata pod Rysmi, na koči, ki je znana po tem, da jo oskrbujejo izključno nosači. Tudi mi smo jih srečali nekaj, ki na svoj hrbet denejo tudi do 100 kg. Popoldne in večer sta minila v znamenju Anitinih 40 ter zvezdnih utrinkov – česa lepšega bi si lahko še želeli.
3. dan smo se povzpeli na Koprovsky štit, 2363 m visok vršac nad Popradskim plesom. Postregel nam je spet s številnimi lepimi razgledi, in ker vzpon ni bil dolg, mi pa nismo bili obremenjeni s časom, smo si privoščili kar nekaj lenobnega nastavljanja sončnim žarkom. Popoldanski sprehod do spominskega parka umrlih v Tatrah nas je vse za trenutek spravil v mrakobno razpoloženje, zavedajoč se minljivosti, s katero se v hribih, kjer se velikokrat v spopadu z naravo preizkušajo meje človeške “nosilnosti”, človek pač pogosteje sreča.
Za zadnjega smo izbrali najtežjega oz. najdaljšega. Krivan s svojimi 2493 m sicer ni najvišji vrh Slovaške (to je z 2654 m Gerlachovsky stit), velja pa za simbol Slovaške. Njegova oblika spominja na zakrivljeno špico, od tod tudi ime, kot simbol pa se pojavlja od narodnostnega prebujanja v 19. stoletju, ko so nanj romali številno narodno zavedni Slovaki. Ta šega naj bi se ponovno oživljala. Mi smo za vzpon porabili 4 ure, naš korak pa je malo pospešilo grmenje in obetajoče se deževje. Na srečo je bilo mnogo hrupa za nič oz. malo, megla na vrhu pa nam je odnesla le lep razgled.
Letošnje poletne Tatre so nam odkrile res lep hribovski del Evrope, in če gre verjeti poznavalcem, da so lepe tudi zimske Tatre, slovaški smučarski centri pa vse bolj urejeni, se znamo tja vrniti še v kakšnem drugem letnem času, v poletnem pa zagotovo, v katerem je utrinke v svoj foto objektiv lovil Matej in si jih lahko ogledate v naši spletni galeriji.
NGP