O Škrlatici je bilo že precej napisanega in tudi znani pisec planinskih vodnikov, žal že pokojni Tine Mihelič, je v svojem vodniku o Julijskih Alpah dejal, da bi si Škrlatica zaslužila večjega obiska, saj v razgledih nič ne zaostaja za Triglavom.
In kadar smo v njeni bližini in smo zjutraj pokonci, ko sonce vzhaja, opazujemo stene te mogočne gore v škrlatnih barvah, in od tu izhaja ime Škrlatica. Nekdaj je imela ime Suhi plaz, verjetno po ogromnih meliščih, ki so pod njeno strmo pečino.
Zato pa je druga najvišja gora Sloveniji (2710 m) in je komajda opazna iz doline Vrat. Obisk tega vrha pa ni tako enostaven, kot bi si kdo mislil. Zahteva izkušenega gornika, ki je telesno dobro pripravljen Prav tako je tudi časovno zelo dolga pot, zato si moramo za njen obisk vzeti kar cel dan. Morda je prav ta zahtevnost razlog, da to goro obišče malo planincev. Že pot do bivaka IV te pelje po precej strmi poti, ki je ni videti konca. Od tu dalje je pot malce lažje, strmina nekoliko popusti, vendar samo do vstopa v steno. Na zahtevnem delu je le malo jeklenic, ki so v oporo za lažje napredovanje, vse ostalo je prosto plezanje, ki pa je uživaško, ampak zopet za tiste z izkušnjami.
V jutranjih urah se nas je na pot podalo dvanajst planincev, starostno različnih, in iz različnih društev, ki jim je bil isti cilj – Škrlatica. Kmalu po izhodišču se je začelo zares, grizli smo v strmino in vse pavze na poti so bile izkoriščene za požirek vode, saj smo se potili ne le zaradi strmine, tudi sonce je že vzšlo nad bližnjimi vrhovi in nas tolklo v hrbet. Pri bivaku smo si odpočili, napolnili naše želodčke, pospravili plastenke z vodo v škrbine, in pri povratku so nam prišle še kako prav, saj na tem delu med potjo ni možnosti za dolitje vode. Pa vendarle smo bili šele na pol poti. Nadaljevanje poti je bilo nekoliko bolje, kajti strmina je nekoliko popustila, in tudi vzpon v nadaljevanju poti je postal prijaznejši. Pred vstopom v steno smo se opremili in sledilo je osvajanje vrha.
Kljub časovno in kondicijsko zahtevni poti nas je vrh nagradil z razgledi na vse strani in zadovoljni obrazi so povedali vse. Seveda smo si privoščili počitek, kot se spodobi, pa vendar kar je lepo, tudi mine, zato se je bilo treba odpraviti na izhodišče. S terase Aljaževega doma smo si še enkrat ogledali osvojen vrh, napravili kratko analizo in se odpravili proti domu. Fotogalerija je objavljena tukaj.
Silvo Užmah