Tokrat smo se odpravili na malo lažjo pot, v primerjavi z Mrzlo goro. Peterica je ob peti uri zasedla sedeže v vozilu in se odpeljala v zgornjo Savinjsko dolino. Z jutranjo kavo v Lučah ni bilo nič, ker smo bili prezgodnji, zato smo se podali našemu cilju naproti. Avto parkiramo na parkirišču pod planino Podvežak.
Med potjo se odločimo, da gremo najprej na kavo, na Korošico. V nedeljskem jutru počasi premagujemo višino, ker smo zgodnji se nam tudi ne mudi. Po dveh urah se znajdemo na Korošici, in najprej je bil čas za kavo, in že dolgo nismo pili tako dobre kave, ki bi jo nam zavidal tudi Ivan Cankar.
Pod dolgi kavi , in po počitku se odpravimo dalje, pot nas vodi na Lučki dedec. Z markirane poti zavijemo na brezpotje, kjer nas možici vodijo na cilj. Po prihodu na cilj se najprej razgledujemo po bližnji in daljni okolici, in tudi poležavanje je bilo prav prijetno. Vsega lepega je tudi konec, zato se odpravimo še do Vodotočnika, do srčastega jezerca, kjer resnično kraljuje mir in tišina. Od tu smo se povzpeli, tokrat zadnjič, na Desko. Ponovno se nam pokažejo KSA v vsej svoji velikosti od Grintovca, do Pohorja. Od tu dalje pa gremo ponovno po nemarkirani poti, ki so jo dodobra prehodile krave in ovce, pa še naj kdo reče da je to brezpotje. Pod Lastovcem pridemo na območje ki ga je pred mnogimi leti zakurila strela, ki je danes bolj podoben pokopališču okostnajkov.
Po spustu do lovske koče, se znajdemo na cesti, ki nas pripelje na izhodišče. In kaj so rekli udeleženci; bilo je lepo, po tej poti še nisem hodil… Skratka imeli smo se lepo.
Utrinke si poglejte tukaj.
S.U.