V pričakovanju 11. decembra, svetovnega dneva gora, so se pod krovom mednarodne pobude Alpske konvencije Brati gore kroginkrog Slovenije vrstili dogodki, na katerih smo slavili alpsko književnost in kulturo. Šentjursko praznovanje v Ipavčevem kulturnem centru s priznanim planinskim publicistom Gorazdom Goriškom v gosteh smo 9. decembra 2016 soustvarili planinska društva Slivnica pri Celju, Šentjur in Dramlje ter Knjižnica Šentjur. Uvodoma so zbrane pozdravili predsednica sveta JZ Knjižnica Šentjur Mira Jazbec ter predsednika društev Silvo Užmah, ki je napovedal 30. obletnico PD Slivnica pri Celju v letu 2017, in Miro Rožej iz PD Šentjur, ki je letos praznovalo 65 let, skupaj z 20-letnico stolpa na Resevni in 55-letnico Planinskega doma na Resevni. Domačinka Teja Peperko je predstavila svoje magistrsko delo z naslovom Resevna – planinska točka nad Šentjurjem.
GORAzdu GORIšku so bile gore praktično položene v zibelko, gorski svet je začel spoznavati v strmalih rodnega Kozjanskega, gore pa so mu za vedno ostale v nogah, zato jih je z ženo in pozneje z otroki prehodil po dolgem in počez. Kot neutrudnega raziskovalca gora in planinskega imenoslovja ga biseri gora nenehno vzdolž Zale vlečejo v Julijce – posvečene duše (beri: okrog 70 prisotnih na dogodku, ki so občudovali tudi Gorazdove fotografije na velikem platnu) bodo razumele besedno igro, ki je tudi njegovo ženo iz Hribernikove “povzdignila” v Goriškovo.
Nekdaj je ubiral zahtevnejše poti, tako doma kot onkraj meja, v kopnih in zimskih razmerah, leta v gorah so ga prekalila v vse večjega naravovarstvenika, zadnja leta pa so njegovo dojemanje gora preoblikovali otroci, saj vidijo gore z drugačnimi očmi kot odrasli. Z družino je namreč prečesal tudi dobršen del Razširjene slovenske planinske poti, na kateri je spoznal, da je Slovenija, če jo želimo prekrižariti peš, veliko večja, kot si mislimo, in da je tudi sredogorje izjemno zanimivo. Kot je poudaril v iskrivem pogovoru z Manco Čujež, je mladež dobro spodbujati k planinstvu, da ve, da obstaja življenje tudi zunaj zaslonov, da v resničnem življenju nimaš deset življenj kot v igricah, da če padeš, boli in se umažeš, da živali niso le v živalskem vrtu, ampak so prostoživeče v naravi, pri čemer pa starši z zgledom in pobudo odigrajo ključno vlogo, ki jo lahko dopolnijo dejavnosti planinskih krožkov.
Gorišek, spreten ne le z besedami v živo, ampak tudi s pisano besedo, je publicistično pot začel na osrednjem slovenskem gorniškem portalu Gore-ljudje z obsežnimi prispevki o domačih in tujih gorah. Svoja besedila in fotografije objavlja v Planinskem vestniku in drugod, s čimer se je oblikoval v pisca vodnikov, ki imajo v sebi “dušo” legendarnega Tineta Miheliča, kot tudi vodnik Planinske založbe PZS Razširjena slovenska planinska pot, ki je leta 2014 na slovenskem knjižnem sejmu prejel nagrado na najlepšo poljudno knjigo. Kot se je občinstvo lahko ob branju slikovitih odlomkov iz vodnika prepričalo na lastna ušesa, njegovo žuboreče pisanje ni le vodnik v osnovnem pomenu besede, ampak mestoma že leposlovje, saj ga niso prekalile le gore, temveč tudi knjige iz planinske zakladnice, ki jih je kot gorniški samouk žejno požiral že od zgodnjih let. Po besedah prekaljnega gorohodca, ki prisega na tiskani vodnik z doslednejšimi informacijami, ki jih splet lahko le dopolni z aktualnimi spremembami na poti, je vodnik kot planinska kuharska knjiga, ki je ne preberiš in odložiš, ampak jo uporabljaš večkrat.
Mojster peresa, ki zažari kot ognjemet, ko beseda nanese na doživetja v gorah, je s poslušalci podelil tudi polno malho anekdot, ki so zaznamovale njegovo kolenogrizenje, ter prgišče predlogov za vzpone na širšem Kozjanskem, več jih je poleg Razširjene SPP najti tudi v vodniku po otoku Krku, naslednjo jesen pa se obetajo tudi slovenski zimski vzponi med vodniškimi platnicami. Sproščeno druženje se je nadaljevalo ob planinskem dobrotah in gorniških prigodah.
Prgišče fotografij izpred objektiva Mateja Planka si lahko ogledate v naši galeriji.
Manca Čujež