… Luka Krajnc najraje v življenju pleza in surfa. Ker ga ti dve stvari edini v življenju posrkata toliko, da ne misli na nič drugega. In to imenuje strast.
In delček svojega plezalskega sveta nam je v dvorani gasilsko-kulturnega doma na zadnji petkovski večer v novembru Luka Krajnc tudi odkril. Skozi pripoved, v kateri ni manjkalo humorja (najpogosteje na meji črnega), nas je v dobri uri popeljal skozi plezalska doživetja v Tibetu, Patagoniji in delčku Savinjskih Alp.
Tako smo bili deležni kar nekaj življenjskih spoznanj: Cena odprav je odvisna od slabega vremena. (Več ga je, več je treba sedet v gostilnah.) Ne mara družabnih omrežij, ker prisega na žive odnose in zanesljive ljudi, na katere lahko računa tudi v banalnih situacijah, če mu npr. poči guma. V gorah zna obračat in v Tibetu je zaradi izredno slabih vremenskih razmer to tudi storil, potem ko so jih v baznem taboru sicer že odpisali. Po dvometrskem snegu ne moreš hodit, če si visok meter petdeset. Zaradi hribov zna bolj ceniti dobrine v dolini: vodo, hrano, tuš. Bolečine v krvavečih prstih za nohti se da blažiti z majonezo. Nima rad predalčkanja, ali je bolj alpinist ali bolj športni plezalec ali surfar. Če je lepo vreme, ni časa za počitek, če je pa slabo, pa tudi ni treba takoj odnehat.
In kako se je že po kakšni odpravi počutil? Paraolimpijsko. Beseda, ki pove vse: o naporih v alpinizmu in odnosu do teh, ki človeka najbrž vodi v en tak poseben smisel za (črni) humor.
Nekaj utrinkov, ki si jih lahko ogledate v naši galeriji, je v svoj objektiv tokrat ulovil Vid Palčnik.
NGP