Kostanjeva pot ali ko se na pohod od Boča do Donačke gore odpravijo vodnica, markacist, gospodar in dve naravovarstvenici. Zakaj smo pot preimenovali ravno v kostanjevo? Toliko kostanja, kot smo ga videli in nabrali na poti, po kateri smo se sprehodili v čudovitem jesenskem dnevu, 16. 10. 2016, še nismo oz. že dolgo nismo videli.
Jesenske dni pred pohodom je zaznamovalo slabo, deževno in turobno vreme, zaradi katerega smo do zadnjega oklevali, ali gremo, ali ne. Zvečer smo se odločili: Gremo! Pa četudi samo na zajtrk na kočo. Megleno jutro je postajalo vsako minuto jasnejše. Nekje na polovici poti so nas prvič pobožali sončni žarki in nam osvetlili čudovit razgled na rumeno-rjavo-rdeče obarvano drevje blizu in daleč. Pot, ki je bila sicer kolenom zelo prijetna (beri: bolj kot ne ravna, ali pa se je rahlo spuščala) pa je malce bolj neugodno vplivala na bolečine v križu. Namreč, kostanja je bilo v izobilju in kar nismo se morali upreti nabiranju.
Ko človek od daleč opazuje, kako oddaljena sta si Boč in Donačka gora, sploh ne more verjeti, da lahko od ene do druge točke pride v šestih urah, vmes nabere vrečo kostanja, se ustavi na turistični kmetiji, opazuje naravo, poje obilno malico in se ima prav fino! :)
Nekaj utrinkov pa v naši galeriji.
N. V.