Bivši oskrbnik Doma planincev v Logarski dolini pravi: “To je najlepši kraj na svetu, kjer kraljuje mir, čisti zrak in najlepše je takrat ko se zunaj usedeš za mizo, počasi, z užitkom piješ pivo in gledaš Ojstrico in Krofičko.”
In res je tako, mnogi se radi vračamo v to dolino in obiskujemo vrhove nad njo.
Današnji obisk te doline pa je imel povsem drugačen namen, odpravili smo se na dvajseti pohod v spomin na Soškega, ki se je ponesrečil pri vračanju v dolino z Klemenče jame.
Naše jeklene konjičke smo zapustili na Razpotju, od koder smo se podali na pot. Z nami sta bila najmlajša udeleženca Neža in Miha, ki sta z vzpodbujanjem vseh udeležencev premagala tudi to pot, za nagrado pa prejela vsak svoj cici dnevnik.
Že dvajsetič so pri skromnem obeležju zazvenele Tri planike, in mnogim so se misli za trenutek vrnile daleč nazaj. Po prihodu na Jamo in počitku je sledil ogled najdebelejšega macesna, objemanju istega, in poskusili smo nanj tudi splezati. Za piko na i pa smo še zadnjič pred poletjem uživali na snegu.
Pri kapelici smo prižgali svečko, obujali so se spomini na razne dogodke na Jami in planinska doživetja na različnih planinskih turah.
Dan je bil prelep, zato smo se v dolino vračali pozno popoldne, pri Domu planincev se usedli za mizo, počasi in z užitkom pili pivo, gledali na Ojstrico in Krofičko, in res, to je najlepši kraj na svetu.
Utrinki s pohoda pa so tukaj.
Silvo Užmah