Sončnega jutra le dan po 120. obletnici postavitve Aljaževega stolpa na vrhu Triglava smo v 24-nožnem taktu nabrusili gojzarje pri Aljaževem domu v Vratih (1015 m). Med grizenjem kolen čez Sovatno nam je pogled uhajal proti mogočni Severni triglavski steni, med kopanjem v lastnem znoju pa smo le dosegli preval Dovška vrata (2180 m), od koder nas je čakal še tehnično zahtevnejši – in z gojzarji, ki so odpovedovali sodelovanje, zaznamovan – del vzpona na Stenar (2501 m). Postregel nam je z malico in razgledom vse od Triglava do Prisojnika, pokukali smo celo v Trento. Budno kozorogovo oko je spremljalo naš korak na sosednji, prav tako razgledni vršac – Križ (2410 m). Med sestopom do Pogačnikovega doma na Kriških podih (2050 m) smo občudovali Kriška jezera, kolikor jih še ni zastrla megla, ki je popoldne preplavila zakrasele pode. Klepetalno-družabni večer se je prelil v sladek sen, za nedeljsko dobro jutro pa smo se v popolni bojni opravi povzpeli na Razor (2601 m) po na novo urejeni zelo zahtevni planinski poti, ki res ni od muh. Spotoma smo “pobrali” še Planjo (2453 m), se vrnili do Pogačnikovega doma, obnovili energijske zaloge in kompas usmerili proti petemu dvatisočaku – Bovškemu Gamsovcu (2392 m), ki sicer ni upravičil svojega imena, nas je pa razvajal s širnimi razgledi. Čez Luknjo – tisto, skozi katero je Joža Čop z Babe gledal Zadnjico – je prešerna druščina sestopila v Vrata, planinski podvig pa sklenila še z osvežujočim skokom v jezero Jasna. Zasedba je bila resda bolj skromno slivniško obarvana, nas je pa zato izlet v sodelovanju z Mladinsko komisijo PZS združil od Lendave do Ankarana. Fotoutrinke študentskega kolenogrizenja si lahko ogledate v naši galeriji. (M. Č.)
