Da, prav ste prebrali. Pa ste res? Požar je zapisan z veliko začetnico. Seveda, zato brez bojazni: slivniški planinci nismo spremenili svojega poslanstva, smo se pa v soboto, 18. oktobra, med drugim res odpravili tudi na Požar – goro namreč, do vznožja katere smo se pripeljali s kombijem slivniškega gasilskega društva, ki nam gre pri posoji kombija res na roko.
A na začetku nas je dvanajsterica (ta dan po spletu raznih zgodbic v znamenju “living on the edge” imenovana kar tolpa 12) gasila zgolj meglo, vlago, nizko oblačnost in posledično malo slabe volje. A bolj kot se je dan prevešal v popoldne in bolj kot smo se oddaljevali od Požara, bolj se je jasnilo. In na Črno goro, ki je bila ta dan naš zadnji cilj, smo prispeli že v soncu. Z razgledne točke pri Bivaku na Črni gori pa se nam je odprl veličasten razgled na Kepo, Dovško babo ter hribe nad dolino Vrat: na Vrtaški vrh, Sleme, Kukovo špico, Dovški križ, Triglav, Rjavino.
Tako so se posušili čevlji, hlače, rokavi, ki so na rosnih travnih bilkah in vejah ruševja črnogorskega grebena (Lengerjeva glava, Predelov vrh, Nizka dolina, Predelov vrh, Pri Turnih) nabirali mokroto. Tudi slaba volja je bila tako pogašena, v dolini pa ob odličnem kosilu Pr Psnak tudi žeja in lakota.
V planinskem dnevniku pa mala korekcija mota Za hribe se splača zgodaj vstat … – … lahko pa malo pozneje, če je napovedana jutranja nizka oblačnost :).
Več utrinkov na temo od oblakov do sonca pa v naši galeriji.
NGP