Goričko je najbolj severovzhodna dežela Slovenije, ki meji na enem koncu na Avstrijo in na drugem na Madžarsko. Za planince, ki radi hodijo po visokogorju, morda na prvi pogled res ni tako zanimivo območje za kakšne večje planinske podvige. Vendar pa obiskovalce prijetno preseneti in očara s svojo zelo pestro in bogato raznolikostjo, ki jo bomo težko našli na drugih koncih naše lepe Slovenije.
Letošnji izlet na te konce nam v prvem razpisanem terminu ni bil “dan”, saj vreme ni bilo ravno pravo. Zato pa je bil toliko lepši naslednji vikend, ki je poskrbel za pravo vzdušje že kar na začetku.
Najprej smo se ustavili na Kapelskem vrhu pri cerkvi Sv. Magdalene in podoživljali sončni vzhod, kot ga lahko vidijo Prekmurci. Nato nas je pot vodila naprej do Svetega Jurija pri Rogaševcih, kjer sta se nam pridružila vodnika, lokalnega planinskega društva, Suzana in Vili, ki sta nas vodila po Goričkem in odkrivala lepote in skrivnosti teh krajev.
Po jutranji kavici smo se na začetku odpravili do izvira vrelca vroče mineralne vode v Nuskovi in jo enkrat za spremembo poskusili naravnost iz vrelca in ne iz steklenice, ki jo lahko kupimo v trgovini. Od tu nas je pot vodila do Sordiškega brega, drugega najvišjega vrha v Prekmurju. Na vmesnem Belem bregu so se pred nami že odprli prvi razgledi proti našim in avstrijskim alpam, saj je meja skoraj pred nami. Sordiški breg je s svojimi 416 m, drugi najvišji vrh Prekmurja.
Po krajšem postanku in zasluženi malici se “spustimo” v dolino mimo nekdanjega mejnega prehoda Sotina, ki meji z Avstrijo in se zopet povzpeli navzgor v hrib proti Sotinskemu bregu. Ta je z svojimi 418 m najvišji vrh Prekmurja in kraljuje vsem ostalim hribom v okolici.
Po tem “napornem” vzponu in krajšem počitku smo se zopet spustili v dolino, kjer nas je čakal pravi prekmurski bograč in za povrhu še seveda prekmurska gibanica. Brez teh dveh domačih specialitet pač ne more biti Pravega izleta v tote prekmurske konce.
Naša tura se na tej točki seveda še ni zaključila. Čakal naš je še krajši vzpon na Tromejnik, ki je stičišče treh dežel – Slovenije, Avstrije in Madžarske. Na vrh lahko seveda pridemo iz vseh treh smeri. Na tem območju je speljana 2600 m dolga gozdna učna pot, ki je zelo poučno zastavljena.
Po “sestopu” v dolino pa smo se na koncu še zapeljali do občine Grad, kjer smo si ogledali največji grad na slovenskem – grad Grad. Grad je bil prvič omenjen že leta 1208 in bi naj imel kar 365 sob. Sedaj se uspešno obnavlja. V njegovih mogočnih prostorih (ima kar 4 nadstropja) so postavljene na ogled različne etnološke zbirke. Krasi pa ga tudi poročna dvorana.
Ali smo si v tem enem dnevu uspeli ogledati vse znamenitosti, skrivnosti in posebnosti Goričkega in Prekmurja ter podoživeli vse kar nam nudijo ti kraji? Nikakor ne. Ti kraji so kot Julijske ali kakšne druge naše Alpe v malem, kjer nikoli ne odkriješ vseh tančič in skrivnosti. Vedno lahko odkriješ in spoznaš kaj novega in samo tako lahko rasteš in živiš s to pokrajino. Tukaj bi lahko brez problema preživeli nekaj tedenske poletne počitnice in peš ali s kolesom odkrivali vedno znova nove in nove bisere teh lepih krajev. Nekaj utrinkov s tega izleta si lahko v ogledate v naši slikovni galeriji.
S. B.