Naš tradicionalni aprilski izlet na področje bivše skupne države je tokrat zaznamovalo vreme. Najprej so bile obilne snežne padavine vzrok, da smo spremenili prvotni cilj in smo se namesto na Dinaro, najvišji vrh Hrvaške, povzpeli na nekoliko nižji Promino in Svijalo, kjer so nas prvi dan sprejeli dež in nizke temperature, zadnji dan pa smo se potili v čisto poletni vročini.
Že pred samim izletom sem navezal stike z lokalnimi planinci, člani planinskega društva Promina iz Drniša, ki so se izkazali kot odlični gostitelji. Pod vodstvom njihovih vodnikov smo si najprej ogledali Drniš in spoznali ter okusili vse značilnosti mesta pršuta. Po odličnem kosilu smo se zapeljali do planinske koče Promina, ki leži na nadmorski višini 850 m in kraljuje nad mestom Drniš. Isto popoldne smo se kljub slabšemu vremenu povzpeli po krožni poti na vrh Promine – Čavnovko (1147 m). Naslednji dan smo se odpeljali do Zelovega in se povzpeli na Bat (1509 m), najvišji vrh Svilaje. Z vrha je bil lep razgled na Peručko jezero in reko Cetino. Preko doline smo lahko opazovali Dinaro, Troglav in hribe vse do Kamešnice. Na povratku proti planinskemu domu na Promini smo si pogledali še hidroelektrarno Peruča, ki je bila med zadnjo vojno minirana in na srečo velikega števila prebivalcev ob reki Cetini nezminirana, zahvaljujoč razumnim posameznikom. Za zaključek smo se tretji dan podali v kanjon reke Krke in v istoimenski narodni park. Pripeljali smo se do kraja Bogatič in se po novo urejeni sprehajalno turistični poti spustili v čudovit kanjon, kjer je sedaj vse zeleno in je velika količina vode. Vodnik Ivo nas je popeljal tudi na nekaj ne ravno tipičnih mest za turiste. Tako smo si Roški slap ogledali od zelo blizu, šli pa smo tudi do hidroelektrarne Roški slap, ki je bila zgrajena leta 1911 in še vedno obratuje. Ogledali smo si tudi naselje obnovljenih objektov in etnološko zbirko. Pot smo nadaljevali nazaj na plato in rt nad kapelico svetega Jakoba, od koder je bil lep razgled tako na otok Visovac kakor tudi na Roški slap. Za celotno pot smo potrebovali slabih pet ur. Pred odhodom domov smo si ogledali še najznamenitejši del narodnega parka Krka Skradinski buk.
Poleg treh lepih planinskih tur v treh dneh smo navezali prijateljske stike s planinci iz Drniša. Posebej se moram zahvaliti Aniti, ki je bila moj prvi stik in je ves čas skrbela, da je vse potekalo gladko, potem pa našim vodnikom Ivu, Viktorju in Piliju, predsedniku Tomiju ter Dinku in Zoranu. Verjamem, da je to začetek skupnih planinskih podvigov. Naslednjič se dobimo v Sloveniji.
Utrinke z našega potepanja si poglejte v fotogaleriji.
M. P.