Planinski večer, ki se je prvi zgodil v petek, 20. januarja, in ki smo se ga v našem društvu vsi prav veselili, se je izkazal za odlično idejo. Naš prvi gost je bil Tone Š karja, legenda slovenskega alpinizma in svetovnega himalajizma. V dobri uri nas je popeljal po glavnih poteh svojega življenja v gorah, s pomočjo Matjaža Š erkezija, ki je pogovor spretno vodil, pa zavil tudi na manj znana pota.
Tone Š karja je v Himalajo vodil 14 odprav in to, da je bil vodja odprav, sam pa nikoli ni posegel po najvišjih svetovnih gorah, utemeljuje kot poslanstvo – s svojim organizatorskim (a zato vsekakor nič manj dobrim alpinističnim) znanjem je tako pripomegel tistim, ki so bili izredni alpinisti, a slabši organizatorji, in čeprav so ga enkrat poimenovali “bazni ščurek”, se tega naziva prav nič otepa in ve, da je s to organizatorsko žilico veliko pripomogel k slovenskemu alpinizmu. Da pa je še zelo dober alpinist, ki je več kot 50 let svojega življenja posvetil goram, govori podatek, da je še pri svojih 70. letih sam preplezal Dolgo nemško smer v Triglavski steni. Eno izmed vprašanj na koncu se je dotaknilo tudi večne teme pri alpinizmu: kako gresta skupaj alpinizem in družina, a Tone Š karja, je na to hudomušno odvrnil, da se tako ohranja “rasa” najboljših in najeklenejših, a hkrati povedal tudi to, da ga je alpinizem zaznamoval, še preden je imel družino, to zaznamovanost pa je tako morala sprejeti tudi družina. Dobra misel o pisateljih alpinistih je bila tudi ta, da lahko kult Nejca Zaplotnika in njegove Poti ostaja kult tudi zaradi tega, ker je Nejca Zaplotnika v vsem žarečem življenjskem zanosu smrt vzela še zelo mladega, vprašanje pa je, kako in kako dolgo bi vse tisto, o čemer je Nejc Zaplotnik pisal, lahko tudi živel. O tem, da pa je sam v življenju imel veliko srečo, in Š karja to s hvaležnostjo sprejema, pa pove tudi zgodba iz Dolge nemške smeri, ko je padel, se po sreči v steni zadržal z eno roko, in nekako tudi prišel na vrh, potem ko je s hudo poškodovano roko prebivakiral v steni. Na urgenco je prišel šele naslednji dan, potem ko se je seveda pripeljal domov, se umil in uredil …
Š e veliko življenjskih modrosti, ki mu jih prineslo ravno življenje v gorah, nam je ta večer odkril Tone Š karja, med drugim odnos do komercialnega odpravarstva in o posebnem poglavju štajerskih alpinistov v slovenskem alpinističnem svetu. Morda tudi zato, ker se je na koncu njegovega predavanja razvil prijeten pogovor med njim in izpraševalci iz občinstva.
Knjigo je treba napisati, ko je kaj povedati, in Tone Š karja nas je v tej dobri uri zagotovo prepričal, da bo njegova zadnja knjiga Po svoji sledi vsekakor naše naslednje branje.
Poleg Š karjeve polne zgodbe, ki ji je prisluhnilo približno 70 obiskovalcev, pa sta nam na planinskem večeru postregla še z barvito predstavitvijo dela planinskega društva v preteklem letu Manca Čujež in obetavno napovedjo dejavnosti v letu 2012 Matej Planko.
Fotografije si lahko ogledate tu.